Novi slovar slovenskega jezika: za koga, kaj in kdo?

Pri razmisleku o snovanju novega slovarja slovenskega jezika, ki – če lahko sklepamo tako po sedanji vlogi kot po dolgotrajnem in dokaj težavnem procesu nastajanja SSKJ v prejšnjem stoletju – naj bi bil po definiciji neke vrste skupinski nacionalni napor, se postavlja vrsta dilem, kako se takega projekta lotiti na pravi način. Nekatere od njih izhajajo iz zunanjih okoliščin, na katere nimamo dosti vpliva, kot so denimo bliskovita globalizacija, ki vpliva tudi na jezik, ter razvoj informacijsko-komunikacijskih in drugih tehnologij v zadnjem obdobju. S tem razvojem so povezane tudi obsežne spremembe navad in pričakovanj splošne populacije, predvsem pa mlajše, njegove posledice pa pogosto označujemo z imenom "digitalni razkorak" oz. "vrzel". Druge vrste dilem izhajajo iz naših specifičnih okoliščin, predvsem iz načina, kako imamo v državi Sloveniji organizirano infrastrukturo, ki naj bi govorcem slovenščine zagotavljala vire, orodja in servise, ki jih v novih časih potrebujejo za komuniciranje, delo, raziskovanje in vse druge dejavnosti, povezane z jezikom.

Če si o naši notranji državni organiziranosti izposodimo besede iz nove Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko, ki je bila julija 2013 sprejeta v Državnem zboru, ta pravi naslednje: "država zagotavlja zbiranje, obdelovanje in trajno dostopnost zanesljivih slovničnih, slovarskih in stilskih informacij o vseh pojavnih oblikah slovenščine, še posebej o knjižnem jeziku kot njeni standardni in povezovalni različici." Torej – za jezikovno infrastrukturo, vključno z bodočim slovarjem iz naslova, poskrbi država. Če se nadalje vprašamo, kdo konkretno je "država", lahko v istem dokumentu najdemo navedbo subjektov, ki za državo to dejavnost (a) financirajo in (b) izvajajo. Financerji so trije: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ), Ministrstvo za kulturo (MzK) in Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS (ARRS). Kot izvajalci dejavnosti pa so naštete tri skupine ustanov: (a) Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), (b) slovenske univerze in (c) raziskovalne ustanove. Akademija je z enim obrazom tudi na financerski strani, hkrati pa je kot ustanoviteljica Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (ZRC SAZU), v okviru katerega deluje Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša (ISJFR), na izvajalski strani. Ta inštitut je osrednja slovenska raziskovalna ustanova, ki skrbi tako za raziskave slovenskega jezika kot za njegovo infrastrukturo, financira jo večinoma ARRS, deloma SAZU. Takšna je torej trenutna državna in akademska krajina, na kateri bi moral nastati novi slovar.

Prvi nesporazum: komu ali čemu je slovar namenjen?

Morda bo zvenelo nenavadno, vendar je razmeroma dobro dokumentirano dejstvo, da slovenska splošna in šolska populacija slovarje redko uporablja – če izvzamemo jezikoslovce in deloma tudi jezikovne profesionalce (prevajalce, lektorje itd.). Pri odrasli populaciji, dojeti v najširšem smislu, to niti ni presenečenje, saj tudi iz drugih jezikovnih okolij vemo, da po koncu izobraževalnega procesa ljudje slovarje uporabljajo v dokaj omejenih situacijah: denimo ko o pomenu ali kakih drugih vidikih neke besede izbruhne družinski ali prijateljski spor, ali morda malo bolj resno – v pravnih situacijah: v ZDA se denimo dogaja, da so v sodnih procesih uporabljene definicije iz slovarjev, ki končno vplivajo tudi na sodniške odločitve. Druga tipična, morda manj resna, a pogosta je uporaba slovarjev kot avtoritativnega vira pri igranju različnih iger, od Črka na črko (Scrabble) do Words With Friends v novejših digitalnih okoljih. Tretja tipična situacija je »klasična«: preverjanje pomenov novih ali neznanih besed, s katerimi se ljudje srečajo prvič. Kje je torej zadrega?

Težavi s SSKJ ter njegovo rabo kot vira pomenskih informacij o sodobni slovenščini sta dve. Prvič, slovar je zastarel. Nastajal je od sredine prejšnjega stoletja do l. 1991 na gradivu, izpisanem na listkih, ki je bilo še starejše. To pomeni, da imamo trenutno opisano le slovenščino, kakršna je bila v rabi nekje od začetka prejšnjega stoletja do sredine ali malo čez. Če se želimo poučiti o sodobnih pomenih besed, ta slovar danes težko uporabimo, razen kot zgodovinski vir, saj tudi za še aktualne pomene ne moremo biti prepričani, ali ustrezajo sodobni rabi ali ne. In drugič, slovar je težko razumljiv, tako za splošno publiko kot za tisto, ki bi ga pri usvajanju jezika najbolj potrebovala: za šolsko populacijo. To so znana in (znanstveno) dokumentirana dejstva, o katerih ni treba izgubljati besed. Tudi letos objavljeni Slovar novejšega besedja (SNB), trenutno dostopen zgolj v knjižni obliki, skoraj v celoti sledi leksikografski metodologiji SSKJ, ki je v evropski in svetovni leksikografiji že presežena, zato kombinacije obeh omenjenih slovarjev, ki bo izšla naslednje leto kot SSKJ-II, ne bo mogoče vzeti za izhodišče novega slovarja, ali bolje, digitalne slovarske baze, kakršno bomo potrebovali v prihodnosti. Ta baza bo morala omogočiti črpanje raznovrstnih informacij o slovenščini in njihovo vizualizacijo za različne tipe uporabnikov, od učencev do znanstvenikov.

Na drugi strani so slovarji že vse od renesančnega vzpona ljudskih jezikov v tekmi z univerzalno latinščino in malce kasneje vzpostavljanja nacionalnih držav s svojimi nacionalnimi jeziki imeli izrazito simbolno vlogo: veljalo je, da mora vsak nacionalni oz. državni jezik imeti vsaj slovar in slovnico, sicer ni vreden svojega imena. Slovenci smo svoj prvi pravi opisni enojezični slovar kot simbolni dokument suverenosti in bogastva jezika dobili zelo pozno, do takrat sta to vlogo vsaj za silo reševala dva drugačna tipa slovarjev: dvojezični Pleteršnikov slovensko-nemški slovar s konca 19. stoletja in skozi skoraj celo 20. stoletje vrsta pravopisnih slovarjev kot dopolnilo pravopisnim pravilom (ti slovarji ne vsebujejo definicij in pomenskih informacij).

Kot pri vseh simbolih je tudi pri simbolni vlogi slovarjev težava v njihovem protipolu: praktični uporabnosti. Če uspešno zapolnijo svoje simbolno mesto, potem ni nobene potrebe po njihovi realni uporabni vrednosti. Ali drugače – za izpolnjevanje simbolne vloge je dovolj, da vsi vemo, da slovar (in s tem simbolno bogastvo jezika) nekje obstaja, tudi če ga nikoli ne vidimo ali zares uporabimo. Dovolj je, da biva v nekakšnem jezikovnem tabernaklju v čim bolj častitljivi instituciji. Vsi trenutno javno znani načrti Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ki ima državno koncesijo za načrtovanje slovarskih dejavnosti v Sloveniji, kažejo, da se zaveda predvsem simbolne vloge slovarjev, zanemarja pa vsakdanjo rabo za tiste uporabnike, ki ga pravzaprav najbolj potrebujejo: učečo se mladino, pri čemer kot alibi za svoj leksikografski avtarkizem uporablja pojem znanstvenosti. Da so informacije za običajnega uporabnika nerazumljive, še ne pomeni, da so znanstveno zanesljive, kot tudi znanstvena zanesljivost ne pogojuje nerazumljivosti. Zanesljivost informacij in znanstvenost je bila pri slovarjih vedno pogojena z analizo velikih količin podatkov, bodisi ročno, kot nekoč, zdaj pač strojno. Tudi letos objavljeni Slovar novejšega besedja (SNB) s svojimi 6.399 gesli in dostopnostjo zgolj v knjižni obliki ta način razmišljanja zgolj potrjuje, saj metodološko skoraj v celoti sledi zastarelim načelom SSKJ in ker je »nasajen« na SSKJ-jevsko knjižno osnovo, je tudi kombinacijo obeh nemogoče vzeti za izhodišče sodobnega slovarja, kakršnega bomo potrebovali v prihodnosti.

V zadnjem času se je uporabnikom slovarjev pridružil še en tihi, izjemno pomembni, a profani uporabnik, ki je povsem slep in gluh za simbolno vlogo slovarjev: računalnik. Kolikor ignorira simbolno vlogo, po drugi strani paradoksalno hlepi tudi po tistih slovarskih podatkih, ki jih ne potrebuje nihče drug. Že vsaj od časov, ko je konec 19. stoletja množica slovaropiscev izdelovala obsežni Oxford English Dictionary, je znano, da ti ogromno časa porabijo za izdelavo iztočnic, ki so sicer najbolj pogoste v jeziku, a si jih v resnici v slovarju nikoli nihče ne ogleda – ker vsi vemo, kaj te besede pomenijo. In nad tem dejstvom se je – razumljivo – hudoval takratni urednik OED James Murray, nad katerim je visel Damoklejev meč rokov izdelave in financerjevih zahtev. Sodobna računalniška obdelava jezikov pa je s svojimi praktičnimi aplikacijami v zadnjih letih prišla do točke, ko se je treba lotiti tudi računalniškega razvozlavanja pomenskih informacij, ali, strokovno rečeno, semantičnega razdvoumljanja besed v sobesedilu. Za uporabo te tehnologije je treba imeti na voljo slovar določenega jezika v obliki, ki je računalniško berljiva in prosto dostopna. Treba je torej imeti slovar z opisom pomena vseh besed, tudi tistih, ki ne zanimajo nikogar drugega.

Ta tehnologija je pomembna za številne računalniške aplikacije, od preprostih črkovalnikov, strojnega prevajanja, računalniške razpoznave govora in mnogih drugih, do umetne inteligence na skrajnem koncu. Skratka, semantično razdvoumljanje postaja ena od temeljnih tehnologij, ki jo bo treba zagotoviti za vsak jezik, ki bo sploh zmogel prehod v digitalno dobo. Pomembnosti tega prehoda preprosto ni mogoče dovolj poudariti in – čeprav ta trenutek za slehernika morda vse razsežnosti še niso povsem razvidne – je verjetno primerljiv z vzpostavljanjem knjižne slovenščine v 16. stoletju. Za omenjeno (računalniško) rabo velja, da je treba imeti slovarsko bazo, kompatibilno s tistimi za druge jezike, strojno berljivo, aktualno, redno obnavljano in prosto dostopno. Po drugi strani seveda velja tudi: vsaka baza je boljša kot nobena baza, na primer že obstoječi slovarji. Dejstvo, da že obstoječa SSKJ in SNB nista prosto dostopna kot računalniški bazi, pove marsikaj o lastniku (ZRC SAZU) in njegovem razumevanju lastne vloge kot javnega servisa, ki ga financiramo davkoplačevalci.

Drugi nesporazum: kaj sploh je slovar?

Bili so časi, ko je bil odgovor na to vprašanje razmeroma preprost in zgledno dokumentiran v strokovni literaturi – slovarji so bili debele knjige, delili so se po različnih kriterijih: enojezični/dvojezični, historični/sinhroni, specializirani/splošni itd. Jezikovne informacije so bile povsem smiselno razpršene po različnih knjigah – kar je pač posamezni uporabnik potreboval. Ko so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja osebni računalniki začeli preplavljati domove, so se slovarji v vsebinsko izvorni obliki preselili na diskete in cederome, le medij je postal drug, morda s kakim dodatkom (npr. posnetim izgovorom iztočnic), ki ga knjige zaradi drugačne narave ali omejene količine prostora niso dopuščale. Računalniki v tistem času niso toliko vplivali na končni videz slovarjev, ki so še vedno upoštevali knjižno formo, iz katere so izhajali – založniki so slovarje še vedno predvsem tiskali. Omejitve knjižne forme so torej določale organizacijo vsebine. Že od osemdesetih let naprej pa so računalniki začeli močno vplivati na proces izdelave slovarjev. S specializiranimi urejevalniki je bilo mogoče veliko bolje obvladovati neznansko količino slovarskega besedila, ki je moralo biti konsistentno urejeno. Z računalniki je bilo nenadoma mogoče tudi pregledovati prej neobvladljive zbirke besedil z milijoni in milijoni besed – korpuse. Ti so omogočili takorekoč forenzični vpogled v jezik, tako kot svoj čas mikroskop v dotlej nevidni svet, kar je na ravni jezikoslovja pri analizi sinhronega, torej sodobnega jezika, preobrnilo večinski tok iz sistemskega v kontekstualni tip razmišljanja. Slovarji pa so postali mnogo bolj uporabniško prijazni, ker so začeli bolje zrcaliti jezik, kakršnega v resnici uporabljamo.

Tudi prvi splet – množica portalov z enosmernim komuniciranjem – se slovarjev vsebinsko ni močno dotaknil. Takrat se je prvič pojavila možnost, da en vir na preprost način lahko doseže zares veliko število uporabnikov. To je v anglo-ameriškem slovarskem svetu sprožilo učinek domin: ko je prvi kvalitetni komercialni slovar postal prosto dostopen, so mu prej ali slej morali slediti tudi drugi, saj se množica ob bogati ponudbi ni ozirala na narcizem malih razlik in je pač sledila prosti dostopnosti. Javno financirani slovarji evropskih jezikov so takrat množično stopali na splet kot prosto dostopni slovarski portali, med drugim l. 2000 tudi SSKJ in šele l. 2010 tudi pravopisni slovar. (Da letos izdani SNB ni prosto dostopen na spletu, žal lahko pripišemo zgolj komercialnim nagnjenjem naše raziskovalne ustanove, ki želi pred neizogibno spletno objavo od kupcev iztisniti še kak evro.) A dokler so se na spletu objavljale digitalizirane verzije kvalitetnih in avtoritativnih tiskanih slovarjev, tudi ta razvoj ni vplival na organizacijo vsebine. Resnična sprememba, zaradi katere sploh moramo razpravljati o tem, kako se nacionalnega slovarskega projekta lotiti na pravi način, je sledila s spoznanjem pred nekaj leti, da bomo slovarje kmalu prenehali tiskati, razvoj na tem področju pa bodo določale nove možnosti računalniške obdelave informacij in elektronskih medijev. Kako se je to zgodilo?

Drugo inkarnacijo spleta opredeljuje predvsem sodelovanje uporabnikov pri oblikovanju spletnih vsebin, interaktivnost in omogočanje množičnega komuniciranja v obliki družabnih omrežij. Za naš namen najboljši zgled tega razvoja predstavlja ena od uspešnejših zgodb spleta 2.0 – Wikipedija. Ob nastanku obravnavana kot profani in nedostojni nadomestek uglednih publikacij, kot je (bila) Encyclopaedia Britannica (EB) in podobnih, je s svojo močjo masovnega množičenja (crowdsourcing) in prosto dostopnostjo sčasoma enostavno povozila nekdaj ugledno publikacijo in tudi vse uredniške poskuse »velikih in bogatih«, kot je denimo Microsoftova Encarta ali Googlov Knol. Eden od ključnih trenutkov je bil, ko je neodvisna komisija znanstvenikov ugotovila, da je napak v Wikipediji pravzaprav enako število kot v EB. Za nas pa ni ključno vprašanje, ali Wikipedija zadosti znanstvenim kriterijem ali ne, temveč: si lahko predstavljate Wikipedijo, v celoti natisnjeno kot knjigo? Odgovor je enoznačni "ne" – format Wikipedije je bil narejen za splet, na njem živi, prenos v tiskano in vezano formo (razen priložnostnega tiskanja posameznih člankov) je preprosto nesmiseln. Absurdnost te ideje dobro ponazarja zadrego sodobnih slovaropiscev. Kaj se zgodi, ko zanesljivo sidrišče in hkrati prisilni jopič tiskane forme umanjka? Ko se nenadoma znajdemo pred možnostjo uporabe skoraj neomejenih procesorskih moči in spominskih kapacitet v računalniškem oblaku? Kako bomo organizirali podatke o jeziku, ki bi lahko zanimali uporabnike, in to prav VSE podatke, če je meja samo (računalniško) nebo?

To spoznanje je sovpadlo z množico drugih dogodkov, ki so napovedali radikalnejši prehod s tiska v digitalno okolje. Da bi se to lahko zgodilo, je bilo treba začeti razmišljati o dostopu do spleta kot o človekovi pravici, EU in druge razvite države so si morale zadati za cilj čim višjo penetracijo širokopasovnega interneta, ki zdaj že dosega zavidljive ravni, število prodanih digitalnih knjig na Amazonu je moralo preseči tiskane knjige, obstajati so morali poskusi s povsem digitaliziranimi šolami brez tiskanih učbenikov in delovnih zvezkov, verjetno tudi brez širjenja mobilnega interneta in tabličnih računalnikov ne bi šlo. Kdaj točno je spoznanje o radikalnem prehodu v digitalni medij v slovarskem svetu dokončno prevladalo, je težko reči, a vsaj od leta 2009, ko je bila organizirana prva konferenca E-lexicography in the 21st century, lahko rečemo, da se evropski leksikografski svet tega zaveda v celoti in intenzivno išče pravi odgovor na to vprašanje. Ta trenutek lahko rečemo, da univerzalnega odgovora še ni, že vsaj od omenjenega leta pa pri drugih jezikih potekajo nacionalni slovarski projekti (npr. poljski, nizozemski, danski), ki so dokončno zapustili knjižno formo in uporabnikom skušajo nuditi več informacij o jeziku na povsem drugačen način. Poleg same količine je bistveno, da so te informacije lahko podane bolj kakovostno in da so prilagojene raznovrstnim potrebam različnih uporabnikov. S svojo brezkompromisno stavo na pretečeni koncept SSKJ-SNB pa je ISJFR v zadnjih letih zamudil dobro priložnost za vključitev v nove leksikografske tokove z drugačnimi potrebnimi znanji. Ta znanja so pridobili strokovnjaki na drugih ustanovah, ki so s tem postale nujni dejavnik pri oblikovanju koncepta morebitnega drugačnega, v osnovi digitalnega slovarja, primernega za tretjo verzijo spleta, ki mu pravijo tudi – semantični splet.

Tretji nesporazum: kdo in kako naj naredi slovar?

Odgovor na to vprašanje je hkrati preprost in zapleten. Preprosta verzija odgovora se glasi: slovar naj naredi tisti, ki je za to najbolje usposobljen. Od tu naprej se stvari zapletejo, ker bi se bilo treba najprej domeniti, kaj za nas slovar sploh je in komu je primarno namenjen, preden lahko opredelimo primernega izvajalca. Če bi denimo že vnaprej vedeli, da želimo čez osem, deset ali več let dobiti nov slovar v knjižni obliki ali iz te oblike izhajajoč e-slovar, izdelan po metodologiji SSKJ, potem je izvajalec jasen: to je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, kjer je bil med letoma 1970-1991 izdelan SSKJ in med letoma 2001-2012 iz njega izhajajoči SNB. Vendar bi bila vnaprejšnja odločitev za to varianto anahronizem in po trenutnih predvidevanjih, kako hitro in v katero smer se bo razvijala sodobna leksikografija ter prej omenjene tehnologije, primerljiva z nekakšnim leksikografskim TEŠ6: čeprav že v izhodišču zgrešen, je tak projekt, če bi ga enkrat začeli, na sredini težko ustaviti. Podobno velja tudi za v enem od intervjujev napovedano združitev starega SSKJ in novega SNB v drugo izdajo SSKJ, ki naj bi po napovedih izšla naslednje leto in bo po vsej verjetnosti precej nenavadna mešanica slovarske preteklosti in sedanjosti. Upamo lahko le, da bo druga izdaja SSKJ že od objave prosto dostopna, sicer bomo davkoplačevalci upravičeno lahko jezni zaradi vsaj dvojnega slovarskega financiranja in obsodbe na nakup večkrat recikliranega zastarelega slovarskega gradiva za ceno, ki bo mnogim nedosegljiva. Če pa se na drugi strani odločimo za sodobnejši opis slovenskega jezika, ki bo usklajen s novimi leksikografskimi praksami, vnaprej predvideni izvajalec ni več tako samoumeven. Zakaj?

Če je SNB izdelek, ki uteleša trenutno leksikografsko znanje, zbrano na Inštitutu za slovenski jezik, smo lahko zaskrbljeni, saj je očitno, da ni sinhroniziran z naprednejšo evropsko prakso – ki je sicer sama še v iskanju ustrezne digitalne forme, vemo pa, da bo ta zgolj v jedrnih elementih spominjala na knjižne slovarje. Tega znanja in vpetosti v evropski leksikografski prostor na ISJFR trenutno ni. Drugi razlog za skrb je ta, da nove leksikografske metode omogočajo veliko bolj racionalno delo, kot je bilo mogoče v časih »ročne« izdelave. Če si ogledamo letna poročila ZRC SAZU in iz navedb, kdo je delal na katerem projektu, čez palec izračunamo, koliko denarja smo porabili za izdelavo SNB, ob zelo konzervativni oceni pridemo do številke 2 milijona evrov – za 6.399 gesel. To je zelo razkošna številka. Za nov slovar s približno 100.000 gesli bi torej potrebovali čez 30 milijonov evrov. Ob upoštevanju novih tehnoloških možnosti in z drugačno organizacijo bi bilo mogoče nov slovar narediti za približno sedemkrat manjšo vsoto. V zgornjo vsoto je denimo vštet tudi raziskovalni projekt izdelave geslovnika za SNB, ki nas je stal 160.000 evrov. Po strokovni oceni bi s pomočjo novih tehnologij lahko dva človeka enako delo namesto v treh letih opravila v največ treh mesecih – za do desetkrat manjšo vsoto.

Nadaljnji problem, ki postavlja pod vprašaj trenutno organiziranost slovaropisnih dejavnosti v Sloveniji, je v temelju projektna izvedbena narava vsakega slovarskega projekta. Preprosto rečeno, to pomeni, da mora za uspešno dokončanje vsak slovarski projekt imeti organizacijski, terminski in kadrovski načrt, s tem povezan vnaprej znan proračun, ter najpomembnejše: navodila za izdelavo, po katerih lahko konsistentno in enotno delajo vsi člani slovarske ekipe. Da bi to lahko bolje pojasnili, se moramo vrniti na opis, kako država trenutno financira izdelavo slovarskih virov.

ARRS, državno posredniško telo za razdeljevanje raziskovalnih sredstev, deli financiranje na »stabilno« in »tekmovalno«. Stabilno financiranje poteka preko raziskovalnih in infrastrukturnih programov, ki so razmeroma ohlapno evalvirani vsake štiri, pet ali šest let, pripadajo pa vnaprej določeni instituciji, ki izvaja specifičen program. Za svoje naloge ISJFR vsako leto dobi med 600.- in 700.000 € v okviru programa »Slovenski jezik v sinhronem in diahronem razvoju«. V okviru sredstev, ki so na voljo za jezikoslovje, to predstavlja velik, približno dvotretjinski delež. To so tudi sredstva, ki na inštitut pridejo ne glede na to, kdaj in na kakšen način izda konkretne slovarje, ali so ti skladni s primerljivimi jezikovnimi viri v evropskem okviru itd. Programi so torej neke vrste raziskovalna bianko menica, ki je namenjena temu, da raziskovalci na nekem področju vnaprej vedo, da se financiranje njihovih raziskav ne bo nenadoma kar ustavilo ter se bolj kot tekmi za projekte in preživetje lahko posvetijo raziskovanju.

Težavi pri tej vrsti državnega razmišljanja v zvezi s financiranjem slovarjev sta dve. Prvič, pri procesu izdelave slovarjev, torej pri vsakodnevnem izpolnjevanju norme izdelanih gesel, v precejšnjem deležu sploh ne gre za znanstveno raziskovanje per se. Ko izdelujemo geselske članke, kot slovaropisci preprosto sledimo navodilom, ki so bila izdelana na začetku projekta. Nedvomno je pri izdelavi slovarskega koncepta in pri določnem številu mikroodločitev močno prisotna znanstvena komponenta in ta se potem lahko izkazuje z objavljanjem znanstvenih monografij ali člankov na izbrane teme. Velika večina slovarskega dela pa je razmeroma rutinska in za slovaropisce hkrati vsakodnevna muka ter neskončni užitek. A pod prisilo tlačiti slovarsko delo v okvir zgolj in samo znanstvenega raziskovanja ima lahko katastrofalne posledice. To pomeni, da bomo slovar takorekoč samodejno zapeljali na pot nerazumljivosti, samozadostnosti, z jezikoslovci kot primarno, če ne celo edino ciljno publiko, rutinska slovarska dela pa bodo opravljali precej previsoko kvalificirani doktorji znanosti. O tej težavi dovolj jasno govori ves trud inštituta, da bi ARRS slovarje klasificirala kot znanstvena dela, in dolgoletno upiranje ARRS, da bi to priznala. Z dobrim razlogom: s tem bi diskreditirali znanstveno in raziskovalno delo drugih raziskovalcev. Rešitev je, paradoksalno, razmeroma preprosta – rutinsko slovarsko delo bi bilo treba osvoboditi prisilnega raziskovalnega jopiča in ločiti raziskovalno seme od slovaropisnega zrnja. Ali preprosteje – to pomeni, da bi se morali raziskovalci, ki jih plača ARRS, dejansko ukvarjati z znanstvenim raziskovanjem, izdelovanje konkretnih slovarjev pa bi moralo dobiti drugačen organizacijski okvir, v katerem slovaropisci ne bi bili obremenjeni z nabiranjem znanstvenih točk in dokazovanjem, da so znanstveniki, če so v resnici leksikografi, izdelovalci slovarskih gesel. Kombiniranja obeh dejavnosti v okviru istega projekta ob drugačni organiziranosti ne bi bilo tako težko doseči.

Druga težava trenutne organiziranosti slovarskega dela je v tem, da ravno zaradi neobvezne narave »stabilnega« financiranja sistem na ravni države ni zastavljen tako, da bi zagotavljal časovno in finančno predvidljive rezultate, kar je mogoče pričakovati le ob projektnem financiranju – po možnosti z etapnim dokazovanjem realizacije projektnih ciljev z zunanjim preverjanjem. Tu je ta trenutek nedvomno večja odgovornost za stanje na »državi« kot financerju te dejavnosti kot na Inštitutu za slovenski jezik kot izvajalcu, saj je država inštitut po eni strani prisilila v raziskovalni ARRS-jevski okvir, ki slovaropisni dejavnosti nikakor ne ustreza, na drugi strani pa ni zagotovila projektne organiziranosti, v okviru katere bi lahko tako inštitut kot tudi morebitni drugi udeleženci vsak s svojim znanjem sodeloval pri slovarskem projektu z definiranim začetkom, koncem, vsebino, organizacijo in proračunom. Ta žogica je torej na strani financerjev, izvajalci lahko le sledijo navodilom, ki pa se glede na krizne razmere lahko menjajo z vladami, direktorji in državnimi proračuni.

Če se za konec vrnemo k vprašanju iz naslova, si lahko odgovorimo: da, z novim slovarjem slovenskega jezika je problem. Če želimo izdelati slovar v optimalnem času in s čim bolj racionalno rabo sredstev, je nujno, da je proces izdelave zastavljen projektno in da so v jasno definiran projekt vključeni vsi akterji po različnih ustanovah ali izven njih, ki lahko ta hip s svojim znanjem, voljo in pripravljenostjo najbolje prispevajo k optimalni izvedbi. Ti so tako jezikoslovci – leksikografi, etimologi, terminologi, jezikovni tehnologi – in drugi raziskovalci na ZRC SAZU, na univerzah in drugih raziskovalnih ustanovah, kot tudi samostojni leksikografi, učitelji, študenti in vsi drugi, vsak s svojo vlogo, v kateri lahko najbolje prispevajo k skupnemu cilju. Financiranje izdelave slovarja ne sme biti omejeno zgolj na sredstva ARRS, temveč je za tisto slovarsko delo, ki po svoji naravi ni znanstvenoraziskovalno, treba zagotoviti drugačen finančni in organizacijski okvir. V kriznih časih je to težko, zato bi bili strukturni skladi verjetno najprimernejši finančni vir za tak projekt, kar priporoča tudi EU.

Širše gledano pa je ena od nalog države v prihodnjih letih tudi ta, da poskrbi za vzpostavitev (mednarodno vpetega) vozlišča prosto dostopnih virov, informacij in storitev v zvezi s slovenščino. To vlogo naj bi načeloma imel ISJFR, vendar je ne opravlja. Če se stanje ne bo kmalu izboljšalo, bo treba poskrbeti tudi za to, da se takšno vozlišče vzpostavi na eni od drugih javnih ustanov. Sicer bo naš jezik realno na srednji rok postal ogrožen: ne zaradi vdorov angleščine in podobnih praznih strahov, temveč zato, ker zanj nismo znali poskrbeti sami.

Škofja Loka, 6. oktober 2013